Bralec Sandi Banovič nam je poslal zgodbo o parkourju, neverjetno naspidiranem športu, ki laikom izgleda nemogoč, a prekleto zanimiv. Kot pravijo na Law and Order: “To je njegova zgodba”:
Z rokami otresem in izdihnem s kratkim “hu” zvokom…sproščenost…v glavi edina misel, da je mogoče…pogled zapičen v “tarčo”…fokus popoln, ostra slika betonske podlage je edino kar v tem trenutku vidim…ne zmoti me osa, niti njeno brenčanje zraven moje glave…lahkotno se poženem po prstih, tek pospešim, podaljšam korake in začnem kontrolirano zibati težo svojega telesa iz noge na nogo…instinktivno malce skrajšam zadnji korak, da dobim primerno razdaljo, da dosežem pravo odrivno točko…uporabim levo nogo, močno eksplodiram in se poženem s celim telesom, hkrati iztegnem roki in krčenje mišic me prisili v izdih…poletim…brez da bi razmišljal vem, da bom pristal, kajti odriv je bil popoln…letim…kolena so pri prsih, mogoče na kratko vdihnem…še vedno letim…okrušen betonski rob je že pol metra pred-pod menoj…nogi iztegnem pred seboj in napnem
sleherno mišico, ki je potrebna za amortizacijo pristanka…izraz na obrazu izžareva neko
zamaknjeno spokojnost, oči se lesketajo in zenice so razširjene…časa ni, kajti preteklost in
prihodnost sta združeni v sedanji trenutek, ki je brezčasen…začutim podlago pod prsti nog…sprednji del stopal se dobesedno vkoplje v beton…silo, ki me potiska naprej izničim tako, da iztegnem telo in zamahnem z rokami dol in nazaj…prilepljen na ozko površino zidu začnem spet normalno dihati…srce močno poganja kri polno adrenalina, ki me spravlja v stanje zadovoljenosti, izpopolnjenosti predvsem pa zmagoslavja…prijetno vznemirjen imam občutek, kot da mi je stvarstvo naklonjeno, kot da sem eno z vse obširno pojavnostjo…ponovno sem premagal oviro…oviro pred mano in oviro v meni…oviro, ki sploh ni več ovira…je le pot, po kateri lahko grem, ker sam po svobodni volji hočem tako…je pot, ki je mnogim tabu…je Parkour…
Kaj je Parkour?
Parkour je veščina oz. umetnost premagovanja ovir hitrega in učinkovitega gibanja skozi okolico, s pomočjo telesnih sposobnosti. S takšnim gibanjem posameznik premaguje ovire v okolici, ki so lahko karkoli; od ograj, stopnic, zidov pa do skal, dreves itd…ovire pa niso samo materialne oz. fizične, ampak so tudi in predvsem psihične. Ko se tracer sooča s težko oviro pred seboj, se istočasno sooča z lastnimi strahovi in predsodki v svoji psihi, ki mu preprečujejo da bi premagal te ovire.
Ko je takšna ovira premagana je tudi tracerjev duh pomirjen in usklajen s telesom.
Parkour torej ni samo fizična oblika vadbe, ampak je tudi vadba za psihično stabilnost, močnejšo voljo ter ostrejše zaznavanje okolice…
Traceur se s temi lastnostmi počuti koristnega v družbi, saj je sposoben v težkih situacijah odreagirati premišljeno in učinkovito.
Tracer (angleško) je izraz za človeka, ki se ukvarja s to veščino. Človek je od vedno imel željo po obvladovanju okolice in v pradavnih časih je sposobnost gibanja predstavljala skorajda edini način preživetja. Z razvojem civilizacije in tehnologije pa gibanje ni več „potrebno“ v takšni meri. Pravzaprav so dandanes ljudje že skoraj pozabili kakšen pomen ima gibanje na razvoj človeka…vsakodnevni in običajni fizični aktivnosti sta le še hoja in tek. Predvsem so se izgubile tudi kvalitete, kot so vzdržljivost, vztrajnost, moč. Nivo teh kvalitet pa se odraža tudi na duševni ravni človeka – tu lahko govorimo tudi o pogumu in požrtvovalnosti, kvaliteti o katerih že dolgo ni ne duha ne sluha.
S treningom Parkourja zlahka pridobimo vse te kvalitete, kajti le-te so še kako potrebne za
doseganje harmonije z okolico. S treningom se prav tako naučimo na lep in učinkovit način,
premagovati naključne ovire na naši poti – ne samo zunaj, ampak tudi v naših glavah. Ravno tako, kot imamo ovire pri treningu, jih imamo tudi v življenju in kdor zna brez težav premagovati te ovire, bo postal koristen sebi in družbi. Zlahka torej lahko ugotovimo da Parkour ni samo veščina gibanja, ampak je tudi način življenja. Seveda se ta način življenja razlikuje od običajnega, ki smo ga vajeni. Vse okrog nas so pravila in zapovedi, ki nas že od rojstva silijo, da razmišljamo po nekih določenih vzorcih. Tako rečeno skorajda ne vidim otrok, ki hodijo peš v šolo, še manj pa, da bi tak otrok preskočil kakšno ograjico in si skrajšal, ter hkrati popestril pot v šolo ali iz nje. Vsi pa smo seznanjeni s posledicami nezadostnega gibanja. To je vendarle problem sodobne družbe!
Zgodi pa se, da se pri preskakovanju zidov in ograj (ki so seveda namenjeni za zaščito pred vstopi
na privatna zemljišča), izza ovinka kaj hitro prikaže teta Mina in začne „preskakovalce“ ozmerjati s faloti, neotesanci, še največkrat pa je uporabljen izraz uničevalci. Poudariti moram da tisti, ki trenira Parkour, nikakor ni uničevalec. Je človek, ki živi v harmoniji z okolico in jo zato ne uničuje. Okolico uporablja le kot orodje za svoj razvoj. Skakanje po tulipanih, narcisah in sveže pobarvanih zidovih in ograjah torej ni Parkour, ampak je vandalizem, ki ga tudi mi, Tracer-ji obsojamo!!
Tracer-ji smo ljudje z dovolj visokimi moralnimi načeli, da vemo kaj je prav in kaj ne!
Res je velikokrat se zgodi, da zaidemo na kakšno ograjeno dvorišče, a pri tem vedno poskušamo biti karseda hitri, tihi in neopazni…smo kot mačke, toda bolj kulturni…mačke velikokrat pod kakšnim grmom ali med solato v vrtu, pustijo nečedne dokaze o svoji prisotnosti…Velikokrat se zgodi da, nekdo zagleda skupino mulcev na sosedovem vrtu in sploh ne opazi lepega, hitrega in tekočega premikanja. Prva misel je, da je videl tolpo, ki je verjetno nekaj ušpičila, sedaj pa beži čez drn in strn. Po takem povprečnem mišljenju lahko sprevidimo na kakšni stopnji je človeška zavest in tolerantnost. V svojem egoističnem razmišljanju je človek postal grabežljiva zver, ki se boji vsega in vsakogar. V strahu, da bo izgubil nakopičeno bogastvo si je naredil zidove, ne samo okrog hiš, temveč tudi okrog svojega uma. V teh zidovih zabarikadiran sedaj živi in miruje…pozabil se je gibati med ljudmi, gibati med hišami, pozabil se je gibati kjerkoli in kadarkoli. Ali ni lepo videti človeka z lepo, odločno, elegantno hojo in izklesano atletsko postavo? Človek, ki nosi v sebi zdrav, močan duh, voljo in moralna načela, ki presegajo vsakdanja…da, to je človek, ki trenira Parkour!
Zgodovina Parkourja
Izvor Parkourja je vsekakor v Franciji in sega v davno leto 1902, ko je francoski oficir, teoretik in inštruktor Georges Herbert začel z tako imenovano La methode naturelle. Cilj te metode, je bil izboljšanje kvalitet človeka, kot so hitrost, agilnost in po njegovem mnenju človek ni bil pravi atlet, če ni bil kompletno izurjen. Kaj to pomeni? To pomeni, da je sposoben preteči dolge razdalje, zdržati brez zraka, dvigati težke objekte, znati se ubraniti pred drugimi itd. To metodo je treniral tudi Raymond Belle, ki jo je kot vojak v Vietnamu naredil še malo bolj uporabno. Z vizijo bega oziroma lovljenja je Raymond prenesel tehnike na svojega sina Davida. David si je skozi otroštvo predstavljal nevarne situacije in postal odličen tracer. Beseda tracer je izpeljanka iz francoske besede traceur, ki v dobesednem prevodu pomeni »nekdo, ki sledi svoji poti«
David Belle velja za očeta parkourja. Kot vsi njegovi predniki je bil tudi on član gasilskih reševalcev in je parkour s pridom uporabljal tudi z namenom pomagati ljudem v nesrečah…David je že od malega kazal zanimanje za vse oblike gibanja in ko je našel enako misleče prijatelje so skupaj začeli trenirati. Vse se je začelo z igro in tekmovalnostjo – kdo zmore več…ko so se začeli kazati na ulicah so določeni vplivni ljudje opazili…tako je David Belle dobil že več ponudb za igranje in sodelovanje v kaskaderskih kadrih v holywoodskih filmih.
Samo ime Parkour pa izvira iz naslednjih dogodkov. Na začetku sta bili dve skupini. “Maestra” – člani te skupine so večinoma trenirali akrobatiko v telovadnici in skupina “Yamakasi” njeni člani so večino treninga naredili zunaj telovadnice. Potem, ko so se člani skupine Yamakasi in David razšli je Herbert Kuonde prišel na idejo discipline – Parkour.
Ime je izhajalo iz “parcours du combattant”. Niso bili vojaki zato so besedo “combattant” izpustili, črka “C” pa ni bila dovolj agresivna oziroma ni kazala kako trd trening je potreben za pravega tracerja zato je bila uporabljena črka “K”.
Parkour se je kmalu začel širiti tudi po ostalih evropskih državah, vse do Anglije in Amerike. Tam se je uveljavil izraz „free running“, kar v dobesednem prevodu pomeni „prosto tekanje.“ Izraz Free running in njegov koncept je kot prvi začel širiti Sebastien Foucan, član skupine Yamakasi. Free running vsebuje osnovne gibalne elemente Parkourja z dodanimi akrobacijami borilnih veščin (angleško Tricking) in veščinami gimnastike…gre za kreativnost posameznika, ni pravil in ni omejitev…
Pri Free running-u ni pomembna učinkovitost gibanja, vsak izbere gibanje, ki mu najbolj ustreza, pri tem pa ustvarja svojo lastno pot, ter se tako unikatno in svojevrstno izraža skozi gibanje. Povsod po svetu se odvijajo razna Parkour in Free running druženja, kjer Tracerji skupaj trenirajo. Takemu druženju angleško rečejo „jam“.
Potem so tu še t.i. »eventi« – srečanja, ki so odprta za javnost, na teh srečanjih so potem tudi workshopi, ki ponujajo razna izobraževanja pod strokovnim vodstvom, na področju Parkour/Freerunning-a.
V Sloveniji takšnih srečanj še ne poznamo, a ker je naša ekipa vztrajna in Slovenija majhna,
verjamem, da se bomo kaj kmalu začeli srečevati z ljudmi podobnih interesov. Telovadnice so
večinoma preskromno opremljene, pa tudi disciplina ni še tako prepoznavna, kot bi morala biti. Navkljub vsemu, nas je nekaj, ki se ne bomo zlahka predali in bomo vztrajali, saj sta le vztrajnost in trdo delo, ključ do uspeha.
